Pasti vožnje v megli

Zaradi zmanjšanje vidljivosti v megli vedno znova prihaja do nesreč zaradi naleta.

Prometni psiholog prof. dr. Marko Polič o vedenju voznikov v megli

Prof. dr. Marko Polič je po množični nesreči na primorski avtocesti zaradi megle spregovoril o značilnosti vedenja voznikov: »človeško zaznavanje vodita dva procesa, predelava od zgoraj navzdol in predelava od spodaj navzgor. Prva zajema iskanje v skladu z domnevami, ko zaznavanje vodijo pozornost, izkušnje, motivacija in pričakovanja. Pretekle izkušnje oblikujejo osnovo za pričakovanja pri srečanju z novimi razmerami. Bolj, kot so nove razmere podobne znanim, močnejša so pričakovanja. Pričakovanja omogočajo vozniku usmerjanje pozornosti na mesta, ki nudijo potrebna obvestila. Predelava od zgoraj navzdol zaradi svoje narave zahteva več časa kot predelava od spodaj navzgor, vendar vozniku omogoča aktivno iskanje, sklepanje o manjkajoči informaciji ipd. Problem nastopi, kadar si razmere napačno razlagamo. Predelava od spodaj navzgor pomeni, da pozornost vodijo okoljski dražljaji. Pozornost je odvisna od narave dražljajev (fizičnih značilnosti kot so jakost, velikost, kontrast, spremembe itn.). Oba procesa v zaznavanju sodelujeta, s tem, da odvisno od razmer in posameznika, posamezen lahko prevladuje.

Voznik stalno vzorči obvestila iz okolja. Raven vzorčenja je nizka na znani cesti, pa veliko višja v neznanem okolju, ob slabi osvetljenosti, gostem prometu, slabem vremenu, ali v zapletenem cestnem oziroma uličnem sistemu. Več je različnih dejavnikov, večja je informacijska preobremenjenost voznika in prej pride do napake. Vozniki se morajo zavedati obstoja t. i. ‘vidne razdalje za odločanje’, tj. razdalje na kateri lahko opazijo nevarnost, jo prepoznajo kot grožnjo ter izberejo ustrezno hitrost in smer, da bi lahko zahtevani manever izvedli varno in učinkovito. Lahko razlikujemo formalno (npr. prometni znaki, semafor, oznake na cestišču) in neformalno (npr. cestna geometrija, objekti ob cesti, vozila) vidno informacijo, obe pa vplivata na vedenje voznikov.

Slaba vidljivost, posebno ponoči, v megli ali slabem vremenu sploh, botruje mnogim prometnim nezgodam. Slabo vreme je pogosto dejavnik pri trkih, ker vozniki ne prilagodijo vožnje slabšim razmeram. Dež, megla in sneg zmanjšujejo kontrast in s tem slabšajo vidljivost. Uporaba dolgih luči v megli lahko vodi v napačno zaznavo razdalje, ta se zdi večja. Vozniki sicer zmanjšujejo hitrost in povečajo varnostno razdaljo, a premalo. Poveča se tudi variabilnost hitrosti, tj. hitrosti različnih voznikov se bolj razlikujejo. V megli vozniki pogosto podcenjujejo svojo hitrost in precenjujejo razdaljo do drugih vozil. Prvo verjetno zaradi zmanjšanja razpoložljivih vidnih znakov, ki pomagajo v oceni hitrosti, drugo zaradi zavajajoče zračne perspektive.  Težave v slabem vremenu so torej: slaba ocena razdalj, previsoka hitrost glede na vidljivost, razlike v hitrosti in varnostni razdalji, pretirani odziv na te variacije, neodločnost v izbiri voznega pasu, hitrosti, uporabi luči, nezmožnost voznika, da vidi dovolj daleč, da bi opazil zavorne luči drugih vozil itn.

Naleti v megli se pojavljajo, ker vozniki premalo upočasnijo. Navadno upočasnijo, ko so že v zamegljenem območju, ali tik pred njim.  V megli postane okolje prometno zelo nepredvidljivo. Slabo vreme najbolj vpliva na hitrost.  Pri vidljivosti 100 m, so se hitrosti zmanjšale za 25-30 %. Znižanje hitrosti nastopa pri vidljivosti približno 150-180 m.  Varnostna razdalja se poveča za približno 25 %. Vidljivost manj kot 100 m je na avtocestah ena glavnih nevarnosti (Dewar in Olson, 2007). Vozniki vozijo v megli tudi bliže središčni črti.

Vidni sistem (tako kot ostali zaznavni sistemi)  ima omejeno možnost predelave obvestil. Zato se pogosto zanaša na pričakovanja, zazna dogodke skladne z njimi in spregleduje neskladne. Do trka pride, ko se pripetijo dogodki, ki jih voznik ni pričakoval. Mnogi vozniki se pred trkom niso  odzvali prepozno, ampak se sploh niso odzvali zaradi presenečenja. Theeuwes (2010) navaja podatke, da je 59 % vseh trkov posledica neustreznih pričakovanj oz. razlag okolja.«  

* Prof. dr. Marko Polič je profesor za občo in okoljsko psihologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.  Raziskovalno se ukvarja s psihološkimi vidiki nesreč, prometno varnostjo, odločanjem in okoljskimi vprašanji. Sodeloval je v več deset domačih in mednarodnih raziskavah.

Več informacij na povezavi dars.si.